Vodole 2, 2229 Malečnik  +386 51 472 554
0 items - 0.00

Tradicija, ki nam polzi v pozabo

Ko živiš vse življenje na podeželju, med številnimi kmetijami, domačijami, posestvi se počutiš nekako domače. Tradicija je trdo delo in skrb za družino. Družine so načeloma med seboj veliko bolj povezane, kot v mestu, saj so si bližje, lažje si pomagajo, lažje čutijo potrebe drug drugega. Starejši prenašajo svoja znanja na svoje otroke, a tukaj se pričenja realnost zapletati.

Katera znanja?
Tista znanja, ki so se generacijam iz prve polovice prejšnjega stoletja zdela zanimiva in uporabna. Čuti se razvoj industrije in strojne obdelave. Le redki dedki in babice nam še lahko pokažejo kako požeti, vezati in zmlatiti žito, kako splesti košaro za zrnje, kako zmleti domačo moko, ter kako doma narediti sito za sejanje le te. Kako pridelati svoje seme za žito, kako cepiti domače drevo…..

Le bežno se spomnim treh ali štirih imen domačih jabolk, ki smo jih kot otroci jedli. Danes jih skorajda ni več. Prevladale so sorte, ki so komercialno bolj zanimive, imajo lepše plodove, so bolj zanimive za kupce. Slovenci smo imeli v preteklosti številne svoje sorte sadnega drevja, številne dobre rešitve, kako si olajšati delo, a vse to je šlo počasi v pozabo. Niti slutimo ne pomanjkanja vsega tega.

A žalosten postanem, ko želim nakupiti nekaj orehovih dreves. Pravih domačih sort, ki smo jih imeli vsaj šest ali sedem. Ne mislim cepljencev, ki so se in se masovno sadijo. V mislih imam naš domač sadilni material. Žal ga ni več! Da ne bo krivice, tako malo ga je, da je skoraj zanemarljivo. Iščem in iščem, na koncu le najdem! Žalostno zgodbo starčka, ki več ne more predati svojega znanja, s katerim je pred nekaj leti, kot edini »vzreditelj« slovenskih avtohtonih sort oreha prenehal. Ni bilo nikogar, ki bi mu znanje predal. »Veste delo je s tem. Je pa tudi dober občutek. A tega več mladi ne čutijo. Je zgolj hiter tempo življenja in velike zgodbe iz mesta.«

In tako se zgodbe razpletajo. Ampak ali se zavedamo, da s tem zgubljamo svoj identiteto? Da izgubljamo svojo zgodovino? Da izgubljamo svoj mozaik preteklosti? Sedaj raje uvažamo iz Francije slovenski cepilni material, cepljen na francoski osnovi. Je bolj odporen, mi hitijo pojasnjevati…… Ampak zakaj pa potem ne prevzamemo še njihovega jezika, ki je bolj prepoznaven?? Kako smo lahko tako naivni?? Ali se je res tako težko upreti in reči ne, nočemo tujega sadilnega materiala, na račun krčenja našega? Verjetno sem res samo posameznik, a želim podati svoje, mnenje s katerim se bo morda kdo poistovetil in pogledal svet tudi z druge strani.

Bogastvo imamo pred svojim pragom, le prenehajmo pogledovati za tujim blagom, ki se sveti včasih samo na daleč.

Categories: ZgodbeTags: , , ,

Comments are closed.