Vodole 2, 2229 Malečnik  +386 51 472 554
0 items - 0.00

Vodolska smreka

Mrzel zimski dan, veter zavija in snežinke počasi rišejo podobo zimske pokrajine. Okolje postaja na videz bolj mehko, zlito, belo pobarvano. Dan kot nalašč za miren sprehod po gozdu, za katerega se zdi da počiva. Verjetno so številne aktivnosti res upočasnjene, a še vedno se čuti prisotnost življenja, ki te v gozdu opazuje. Verjetno že več desetletij opazuje naš kraj mogočno drevo, Vodolska smreka. Ko se naslonim na njeno mogočno deblo, kot preblisk opazujem film dolg nekaj trenutkov a v resnici dolg 20 – 30 let.

Kot otrok z dežele sem se v otroštvu veliko potikal po travnikih, gozdovih, potokih…. Narava je bila pisana, živa, bogata. Na smreko smo otroci plezali in na njej nabirali drevesno smolo, s pomočjo katere smo si izdelovali bakle za nočna raziskovanja. Že takrat je bila mogočno drevo. Če se danes sprehodim po teh istih travnikih na njih ni več toliko različnih rož in  trav, številne površine so predelane v intenzivne nasade, v gozdu več ne srečam močerada, ki jih je bilo včasih ogromno, le redko vidim zajca, ki prestrašeno divja čez travnik in v potoku več ne najdem potočnih rakov in rib, ki smo jih kot otroci občudovali, a jih vedno na nek svoj način spoštovali. Vodolska smreka še vztraja in raste v prostrane višave. Čutim, kako se sprašuje podobno kot jaz.

Kako je mogoče, da se je vse to v slabih treh desetletjih tako spremenilo?

Vse hitrejši tempo življenja, vedno večji gospodarski razvoj ter želja po doseganju oz. kopičenju kapitala silijo ljudi v nepremišljene ukrepe, ki imajo na okolje skoraj nepopravljive posledice. Če se je v tridesetih letih okolje tako drastično spremenilo in se verjetno še hitreje spreminja danes, to pomeni, da moji vnuki več ne bodo videli te pestrosti okolja, ki jo le s težavo še najdemo kje v Sloveniji? Torej bo raznoliko in pisano pokrajino možno videti le še na starih slikah in v učbenikih, kjer bo pisalo tako je bilo nekoč!? Ali bodo lahko o čudoviti pisani pokrajini nemo govorila mogočna drevesa, ki bodo verjetno preživela vse nas.

Tako kot industrija, tudi intenzivno kmetijstvo drvi v nesluten prepad. Še niste opazili, da se prideluje več, da farme gojijo veliko več živine kot včasih, da pa je s tem vedno več lačnih ljudi!! Z masovnimi posegi v okolje tako izginjajo rastlinske in živalske vrste, ki jih bodo počasi omenjali zgolj še spomini.

Čutim nemoč narave, ki miruje, počiva, ter se pripravlja na ponovni razcvet. Verjetno je vsako leto težji, saj je okolje vsako leto bolj obremenjeno. Verjetno tudi smreka vsako leto težje proizvaja ogromne količine kisika, ki ga ljudje jemljemo za samoumevnega! Pa je res tako? Je res nekaj vsakdanjega, da vdihujemo nekaj česar ne spoštujemo? Hvaležnost in moralna odgovornost je več kot dovolj za naravo. Vsak, ki se v sebi vsaj malo čuti kot bitje narave, bo naredil prav, da bo življenje na Zemlji še dolgo naš raj. Le spoštovati in negovati ga je potrebno.

Kot je rekel znan Nemški gozdar Peter Wohlleben v svoji knjigi »Drevesa imajo občutke, čustva in spomin. Zveni neverjetno? Vseeno je res!« a meni je trenutek ob Vodolski smreki, razkril, da nekaj je res! Danes je trajal spomin le trenutek, v realnosti traja že vrsto let. Hvala ti mogočno drevo, hvala okolje v katerem smo, ter hvala Zemlja, da si nam namenila vse to.

Foto: http://malecnik.si/stara-smreka-na-vodolah/

Categories: ZgodbeTags: , , ,

Comments are closed.